Zgodovina Lipicanca

Po pustih kraških pašnikih se je pred stoletji pasel kraški konj, prednik lipicanca. Krvi kraške sivke so primešali še kri španskih, neapolitanskih, kladrubških in arabskih konj - s tem je lipicanec dobil današnjo podobo, značilnosti in z njimi zaslužen sloves; lepota lipicanca je bleščeča v gibanju - njegova neustavljiva privlačnost je namreč v skladnosti gibov!

Avstrijski nadvojvoda Karel II. (ustoličeni knez Kranjske, Koroške, Štajerske, Istre in Goriške) je 19. maja 1580 kupil od tržaškega škofa Coreta vas Lipico z  okolišem, kakor tudi kobilarno z vso čredo kraških konj v njej; začeli so rejo prvovrstnih konj za špansko jahalno šolo na Dunaju. Sprva so pasmo poimenovali "konji kraške pasme lipicanske reje", pred dobrima dvema stoletjema pa so ji nadeli ime "lipicanec" - po  vasi Lipica. Lipicanske konje so uporabljali v vojaških konjenicah ter kot vprežne konje gosposkih in poštnih kočij. Najboljši žrebci so bili privedeni na Dunaj in izšolani v elitne  dresurne konje; po dvajsetih letih so jih vrnili v Lipico, kjer so plemenili do pozne starosti. Vsakič, ko so iz lipiške kobilarne odvedli mladega žrebca, so mu v spomin posadili tri maklene; tako je nastal čudovit  drevored, ki vodi v kobilarno in ki ima tisti skrivnostni pridih starih baročnih časov . 

Lipica kot zibeljka Lipicanca

Zgodovina Kobilarne Lipica je prežeta z zgodbami o cesarjih in vladarjih (tudi Napoleon je bil med njimi), ki jih je presunila lepota belih žrebcev . Tri stoletja so jih vzrejali samo v Lipici. Pozneje (v 19. in 20. stoletju) pa so se lipicanci razširili tudi drugod - sprva znotraj habsburške monarhije in potem še dlje (zelo znane kobilarne zunaj Slovenije so, denimo, avstrijski Piber, hrvaška kobilarna Đakovo, pa Szilvasvarad na Madžarskem, Topolcianky na Slovaškem, Simbata de Jos v Romuniji, italijanski Monterotondo .).

O pasmi

Lipicanski konj spada med najstarejše kulturne pasme konj na svetu. Je baročnega tipa, srednjega okvira, plemenite suhe glave zmerno konveksnega profila, visoko nasajenega labodjega vratu, daljšega, a čvrstega hrbta, ravnega križa, globok in širok, krajših nog z dobro oblikovanimi sklepi in čvrstih kopit. Njegove oči so sijoče in živahne, njegov pogled inteligenten, lepo oblikovana ušesa so srednje velika, nozdrvi široke. Čeprav lipicanske konje skoraj vedno povezujemo z belo  ali vsaj z  zelo svetlo sivo barvo dlake, ki je pri lipiških rejcih edina zaželena (barva kože lipicancev je sicer sive barve), pa so lahko tudi vranje sivi, vranje črni, rjavosivi, temnorjavi. Depigmentirana mesta pri tej pasmi niso zaželena, vendar pa tudi niso izključena. Žrebeta so vedno temne barve. Lipicanci ne spadajo v družino belcev, temveč sivcev. Belce imenujemo le tiste konje, ki se tudi rodijo povsem beli.
Čeprav so lipicanci manjši od večine toplokrvnih pasem, pa so pod jahačem videti mnogo večji zaradi  visoko nasajenega, usločenega, zelo omišičenega in elegantno nošenega vratu kakor tudi zaradi  izrazitega in izdatnega gibanja telesa in visoke akcije nog.  Lipicancu je prirojena eleganca in reprezentativnost; lahkotnost gibanja, lepota telesa, nekakšna poduhovljena samozavest in prefinjena tančica  romantičnosti vedno prevzamejo!

Lipicanci - najprimernejši konji za Dunajsko šolo klasične dresure

Dunajska jahalna šola je visoka šola za konje, v kateri so sprva uporabljali španske konje, zato se je tudi uveljavilo ime "Španska jahalna šola". Največji mojstri klasične dresure so bili Nemci oz. Avstrijci (Weyrother, von Holbein, Steinbrecht idr.) in pa še pred njimi Francozi (Pluvinel, Gueriniere,...). Klasična dresura izhaja iz antične šole, katere utemeljitelj je bil Ksenofon. Je najvišja stopnja dresurne izobrazbe, ki jo lahko konj doseže. Gre za izjemno zahtevno umetniško jahanje. Konji se v naravi in v čredi, ki je njihova družina, vedejo na poseben način. Ker ne znajo govoriti, se izražajo predvsem s telesom oziroma z gibanjem: tečejo, se vzpenjajo, poskakujejo in brcajo z zadnjimi ali sprednjimi nogami, včasih tudi z vsemi štirimi naenkrat. In prav to naravno gibanje je osnova visoke dresurne šole, v kateri ga z dolgotrajno in naporno vajo izpilijo do umetniške popolnosti. Česa takega pa so sposobni le nekateri nadpovprečno bistri  konji. Ti morajo imeti posebej močno  in povsem pravilno grajeno telo, obenem pa tudi izjemen temperament in voljo. Lipicanci  so bili ustvarjeni za to nalogo in zagotovo jo od vseh konj najbolje opravljajo - tako so iz španske jahalne šole sčasoma povsem izrinili španske konje. V visoki dresurni šoli uporabljajo le lipicanske žrebce.

Literatura in slike:
-http://www.gea-on.net/clanek.asp?ID=471, Agata Maček, maj 2004
- http://www.hervardi.com/vrste.php#lipicanci